Izbrani odlomki iz Svetega pisma

Knjiga Izbrani odlomki iz Svetega pisma

Vital Vider v knjigi Z OČMI ZAKONCEV

 

Zakonci se najraje pogovarjajo o otrocih. Večno bi poslušali nasvete za vzgojo otrok. Še pred poroko sanjajo o njih, a v zakonu je velik in največji del skrbi posvečen prav njim. Zgodi pa se - in se dogaja vedno pogosteje - da otrok ni. Čakajo, hodijo na preglede, se dajo operirati, spet čakajo, a otroka ni. In kaj zdaj? To je gotovo čas velike krize. A krize niso zato, da nas zlomijo, ampak da jih prerastemo. Kristjana bosta v takem tesnobnem položaju prisluhnila Kristusovi besedi in v njej skušala najti dušo rešitve tega problema.

 

 

VEČNA LJUBEZEN

Janez 15,12-16
12 To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. 13 Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. 14 Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. 15 Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. 16 Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu.

 

SAMA

Obhajava peto obletnico poroke in sva še vedno sama. Veliko upanje, da bova imela otroke, počasi kopni. Veva, da so jih nekateri dobili še po sedmih, osmih letih. Tudi midva upava, a ne več tako močno kot v začetku. To upanje naju utruja. Vedno bolj se morava soočati z dejstvom, da otrok morda nikdar ne bo. V teh petih letih je šlo skozi najino dušo že toliko bolečih spoznanj in vprašanj. Ali bo globoka, nagonska želja po potomcih ostala nepotešena? Ali ne bova mogla nikomur prenašati najinega notranjega bogastva kot najlepšo dediščino? Ali sva manj vredna in sposobna od drugih? Ali nisva zaslužila  tega Božjega daru? Ali bova na starost živela sama? Kadarkoli vidiva kje otroke, ne moreva odtrgati oči od njih. Zavidava drugim in ne moreva razumeti tistih, ki se jih na ta ali oni način otresajo. Do danes je bila za naju največja zapoved zakonskega življenja - roditi otroke.


LJUBI

Presenečena odkrivava, da sva bila bolj zagledana v otroke kot drug v drugega. In ko sva začela sumiti v prihod otroka, sva začela nehote sumiti drug v drugega. Eden ali drugi bi si oddahnil, ko bi od zdravnika zvedel, da ni on »kriv«. Morda je bilo za naju dobro, da sva oba »kriva«. Čeprav sva si že povedala in zdaj že razumeva, da bi bilo zelo grdo drug drugemu očitati karkoli, ko ni nikjer krivde, ampak je to danost, ki ni odvisna od naju. Zdaj vidiva, da je bila najina medsebojna ljubezenska odločitev ob začetku zakona precej sebična in pogojna. Drug drugega sva imela za pot, za sredstvo do otroka, čeprav sva si v ljubezenskem zanosu izpovedovala »najčistejšo ljubezen«. Ljubiti se med seboj torej ni tako preprosto, kot sva si na začetku predstavljala in kot si to mislijo nekateri poročeni, ker jim dejansko praznino med njimi zapolnjujejo otroci.


KAKOR

Poznava starejši par, ki ima štiri že odrasle in poročene otroke. Pripovedovala sta nama, kako sta boleče doživljala odhajanje otrok drugega za drugim od doma v svet in v lastni zakon. Razkropljeni so skoraj po vsem svetu. Eden je v Ameriki, drugi v Nemčiji, tretji v Vojvodini. Le eden je v Sloveniji. A še ta le redko pride na obisk. Zelo je zaposlen. Pa tudi čustveno ni preveč vezan na dom in starša. In zdaj sta sama. Odkrivata, da sta šele zdaj našla drug drugega, ker sta prej drug v drugem iskala predvsem otroke. Za sebe skoraj nista imela časa. Nista ga znala najti… Opažava, da bi se z nama enako dogajalo, ko naju ne bi doletela ta usoda že na začetku. Ni jih - otrok - na katere sva podzavestno boj računala kot drug na drugega, in zdaj se nujno vračava drug k drugemu že od začetka zakona. Slutiva najino nalogo, da ljubiva, kakor je ljubil Jezus popolnoma zastonj, brez pogojev. Kako je to težko in – lepo…


PRIJATELJA

Res, že od nekdaj sva želela biti Božja prijatelja, saj je tudi Bog najin. Pravo prijateljstvo pa je gotovo tudi služba. Biti prijatelj pomeni biti služabnik, pomočnik prijatelju. Gre torej za sklop nekih dolžnosti, obveznosti, a ne vedno samo predvidenih, ampak tudi takih, ki jih človek ne bi pričakoval. Pristno prijateljstvo ne izključuje nobenih posebnih primerov, saj se ne menja z okoliščinami. Ko sva se poročila, sva bila prepričana, da nama Bog zapoveduje porajanje otrok. Zdaj vidiva, da ima trenutno za naju drugačno nalogo. Da se resnično »vzameva«takšna, kot sva, brez otrok, in tako izpolnjujeva svojevrstno nalogo, podobno nalogi samskih in hote neporočenih, čeprav je nama veliko laže, ker sva – dva. Sicer pa celo sam Kristus ni imel telesnih otrok. Torej to ni največja dobrina. Kakorkoli si te dobrine upravičeno želiva iz vsega srca, ne more biti edini pogoj za najino srečo, še manj edini pogoj za najino služeče prijateljstvo z Bogom. To odkrivava zdaj, ko sva se otresla očitkov, zakaj naju je Bog prikrajšal za otroke.


SAD

Do sedaj sva midva izbirala. Izvolila sva si očetovsko in materinsko nalogo. A Bog obrača drugače. On naju je izvolil, da pričava o duhovni plodnosti zakona, ki je še na poseben način podoba duhovne plodnosti Kristusove ljubezni do Cerkve. Vedno bolj se nama razvija čut za druge ljudi, posebno za take, ki so v enaki stiski kot midva, a tudi za sicer prizadete ljudi. Koliko jih potrebuje prijateljske besede, usluge na tem ali onem področju. Ne smeva razočarati svojega prijatelje Boga, morava iti na delo in obroditi sad.


OSTANE

Začela sva iskati otroka, ki bi ga posvojila. Zanimivo, kako sva tudi ob tej zadani nalogi morala prečiščevati svoje poglede. Najprej se nama je misel na tujega otroka upirala. Ne bo imel najinih potez ne najinega značaja ne najine krvi. Bogve, kaj bo nosil v sebi po svojih starših? A postalo naju je sram ob misli, da Bog neskončno ljubi ljudi vseh ras in značajev, otroke takih in drugačnih staršev. In spet sva videla, da sva svojega namišljenega otroka ljubila predvsem zaradi sebe, a ne zaradi njega samega. Tako sva po najini očiščeni ljubezni prišla do globljega gledanja na otroka. A le taka globlja, prečiščena ljubezen ostane.


VEČJA

Tako odkrivava večjo ljubezen drug do drugega in do otrok. Večja je namreč vedno tista, ki več daje, več žrtvuje, manj zahteva ali pričakuje zase. Midva nisva bila tako plemenita, da bi ljubila Boga, sebe in otroka na ta način. Zato naju je vzel Kristus v svojo šolo križa in nama razodel nekaj od svojega Očeta, ki je neskončna ljubezen in ki se je v Kristusovem popolnoma zastonjskem, nesebičnem življenju med nami razodela in h kateri nas vse vabi. Dajati življenje je gotovo največ, saj je življenje največji dar. Ne biti obdarjen s to milostjo, da bi mogla dajati otrokom življenje, pomeni biti najbolj prizadet. A če to prizadetost ali prikrajšanost vzameva kot služabnika in prijatelja Očeta iz njegovih rok, dajeva največ in večje ljubezni res ne zmoreva.


PROSIVA

S takimi mislimi utrjena in potolažena ter opogumljena sva zvedela za znanca, ki se baje ločujeta zato, ker ne moreta imeti otrok. Mož na noben način noče slišati o posvojitvi. Zdi se mu ponižujoče. Bo raje imel otroka z drugo… Kot da bi pomenilo »imeti otroka« neko podobno dejanje kot »imeti avto«. A še za avto je treba imeti nekaj ljubezni in zvestobe… Le kje bo imel »tisti« otrok razumevanje in zvestobo očeta in matere? Brez teh dveh stvari pa ni ozračja, ki je za otrokov razvoj potrebno. Kje bo blagoslov za zvestobo Kristusovemu zakonu neločljive ljubezni? Stresla sva se ob misli, da bi tudi midva kdaj pomislila na kaj takega. In prosila sva Očeta, naj nama daje vedno dovolj moči, da ne bi naredila največje neumnosti v življenju in izdala ljubezen. Kajti vse, prav vse mine, samo ljubezen ostane.


KARKOLI

Poguma pri preraščanju najine preizkušnje nama daje tudi zakonska skupina, kamor zahajava in kjer skupaj odkrivava svojo zakonsko pot skozi življenje. In zadnjič smo se pogovarjali o Jezusovem zagotovilu, da nas bo Oče uslišal, karkoli ga bomo prosili. Včasih nama je ta trditev vzbujala upor. Saj vendar tako goreče in vztrajno prosiva za otroka, a ga ni… Vendar nama Kristusovo zagotovilo razodeva, da mora biti tudi ta najina molitev prej ali slej, tako ali drugače uslišana. Ob tolikih molitvah se nekje kopiči duhovna moč, ki mora delovati v najinem življenju in življenju mnogih ljudi. Po najinih molitvah, četudi na videz neuslišanih, je v svetu več ljubezni. In če gledava svoje življenje nazaj, morava priznati, da naju je vodila ljubeča Božja previdnost. Karkoli sva prosila, nama je bilo ali bo v blagoslov.


Zato se ti zahvaljujeva za najino poslanstvo,
čeprav ga še ne razumeva popolnoma.

 

Zato se ti zahvaljujeva za zaupanje vate,
čeprav je šibko.

 

Zato se ti zahvaljujeva za otroka,
čeprav še ne veva, kakšen bo.

 

Zato ti zagotavljava,
da želiva biti tvoja prijatelja.

 

 

NAPOVED ROJSTVA JANEZA KRSTNIKA – Elizabeta in Zaharija

Odlomek večkrat preberita. Med seboj si podelita, kako oziroma s čim vaju Božja beseda nagovarja. O čem sta razmišljala ob njej.


Razmišljanje duhovnika:

V takratni družbi je neplodnost pomenila božjo kazen za Elizabeto in Zaharija. Zaznamovala je tako njiju kot njune sorodnike. Neplodno ženo so takrat imeli za prekleto.


Kaj sta čutila Elizabeta in Zaharija, ko sta ugotovila, da ne moreta imeti otrok?

 

Elizabeta:

Materinstvo ni nekaj samoumevnega, ampak velik božji dar, ki se ga spoštuje.
Soočala se je s svojo jezo nase, na moža, na Boga in s svojo nevero (spraševala se je, zakaj Bog to dopušča, zakaj jo kaznuje).
Soočala se je s strahom pred prihodnostjo (ali bosta sama, kaj je njuno poslanstvo v življenju).
Vsak mesec je bil mesec upanja in nato mesec razočaranja in to 30 let. Podoživljala je svoje želje, upala in bila razočarana.
Bila je popolnoma nepripravljena na to situacijo.

Zaharija:

Postalo ga je strah, da je izgubil nadzor nad življenjem. Razmišljal je, da je bolan on ali pa žena, da sta oba prekleta in da bosta osamljena.
Tiho je žaloval nad svojo usodo- posvetil se je delu.
Trepetal je pred tem, da bo njegov rod izumrl (ne bo več priimka).

Oba skupaj:

Zanimala sta svoje stanje - neplodnost ni problem, živita dalje, kot da je vse v redu.
V sebi se soočata z negativno samopodobo (kaj je z menoj narobe; jezita se nase in na svoje telo; doživljata se kot napako).
V spolnem odnosu doživljata stres namesto medsebojne podaritve.
Sprašujeta se, ali sta sploh družina, ker nimata otrok.
Zavračata božjo voljo za njun zakon.
Težko sodelujeta v verskih praznikih, saj jih je mnogo vezanih na družino in otroke.


Kako sprejeti neplodnost z vidika katoliške vere?


Neplodnost je skušnjava, da se človek oddalji od Boga, da se bodisi drogira s svojo bolečino in se izogiba nalogam,  z izgovorom, da je neploden in to uporabi kot opravičilo.
Kristus je pa dal obljubo:« Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Spodbuda, da odkrijeta vzroke svoje neplodnosti (medicina). Poiščita tiste načine, ki krepijo vajino zdravje in vajino vero v Boga.

 

Nekaj spodbud:

  • Bog vaju ima zelo rad.
  • Bog želi, da se ne vdata - kristjani smo ljudje, ki se borimo kljub bolečim situacijam.
  • Bog želi rodovitnost vseh parov - na socialnem, duhovnem, družbenem…področju ( Karitas, šolstvo, odgovornost za družbeno življenje, duhovno starševstvo…). Bog želi rodovitnosti na preroškem področju-vidva sta znamenje za ljudi okoli vaju. Pričujta!
  • Odpustita najprej vsak sebi, nato pa drug drugemu. Živita z zakramenti.
  • Poiščita si družbo in ne bodita zasvojena s svojo bolečino. Vzemita si čas tudi za družino in sorodnike.
  • Pogovarjajta se o neplodnosti.
  • Živita podarjajoče ljubezensko spolno življenje.
  • Molita, saj imata nekaj rezerve v času.

POGOVOR ZA ZAKONCA:

Kako je neplodnost zaznamovala najino življenje? Kaj midva doživljava ob soočanju z neplodnostjo?
Kako se Bog kaže v najinem življenju brez otrok?
Ali zaupava v moč molitve?
Kakšen je Božji načrt za naju?

 

ZAKLJUČEK

Ponovno si izpovejta poročno obljubo.

 

BOG SKLENE Z ABRAHAMOM ZAVEZO

IZMAELOVO ROJSTVO

1 Mz 16, 1-15

NA VRH

Login Form

Kontakt

 

Naslov: Antonov dom na Viču,

            Tržaška cesta 85, Ljubljana

 

Elektronski naslovi:

 

marija.stritar@gmail.com

joze.stritar@gmail.com

tadej.strehovec@gmail.com

info@neplodnasva.si

Kje smo