Zakaj sva se odločila za umetno oploditev?

Vedno sem mislila, da lahko upoštevam tudi cerkveni nauk, a se je izkazalo, da je bila bolečina neplodnosti prevelika. Danes, ko gledam na takratno situacijo z razdalje, lahko ugotovim sledeče.


Nikoli več ne bom pametovala kaj je edino pravilno. Nikoli ne bom več rekla, tega pa zagotovo ne bi storila. Kot dekle sem mislila, da se nikoli ne bi poslužila umetne oploditve, a ko sva se znašla pred odločitvijo, ni bilo nobene pametne rešitve v moji glavi.

 

Pravijo, da kadar imaš oči solzne, ne vidiš jasne slike ampak zmazek. Morda se nekaj podobnega zgodi tudi z dušo, kadar trpi – ne zmoreš videti jasno! Čeprav se mi je misel na umetno oploditev v začetku zdela tuja, mi je z leti neplodnosti postajala vedno bolj domača. Vedno bolj sem se zavedala, da je to edina možnost, da bi imela otroka. Tudi molila sem za pravo odločitev, a se na koncu kljub temu odločila, da greva v postopek umetne oploditve. Leta so tekla in čutila sem velik nemir v sebi ob misli, da leta tečejo, midva pa ne storiva nič da bi postala starša. Tako sem občutila pravo olajšanje in mir, ko sva se odločila, da poizkusiva z umetno oploditvijo. Razmišljala sem, če bi šla povprašat kakšnega duhovnika za nasvet, a koga? O tako intimni stvari se ne moreš pogovarjati s »tujcem« ki ga morda prvič in zadnjič vidiš. Vedela sem tudi, da mi mora vsak duhovnik že po »službeni dolžnosti« odsvetovati umetno oploditev. Nisem želela sprejeti neke odločitve samo zato, ker »nekdo« tako pravi. Želela sem sprejeti odločitev v skladu s svojim lastnim spoznanjem in čutenjem. Na vse ugovore Cerkve proti umetni oploditvi, sem našla odgovor.

 

1.) Zakaj ne umetne oploditve? Zato ker papež in Cerkev pravita tako.
Kdo pa je papež in cerkveni dostojanstveniki, da bodo več vedeli o moji, najini bolečini? Njim se niti približno ne sanja kaj doživljajo neplodni pari. Oni ne bodo nikoli izkusili križa neplodnosti, zakaj naj bi me učili? ln zakaj se ne bi poslužili medicine, saj je vendar tudi zdravnike ustvaril Bog. In če je Bog dopustil odkritje umetne oploditve, morda pa nam je s tem odprl okno če je že zaprl vrata do otroka. Saj če Bog zares noče spočetja in rojstva otrok, potem niti do oploditve ne pride, tudi pri postopkih zunajtelesne oploditve. Celici enostavno ne gresta skupaj in pika. In če se papež slučajno moti in bodo to objavili čez 20-30 let, bom obžalovala, da nisem mislila s svojo glavo, ker bo takrat moje rodno obdobje že mimo.


2.) Ustvarja se več zarodkov in kasneje se odvečne zavrže.
Ja s hormoni se spodbudi nastanek večjega števila jajčnih celic, a ko so oplojene sva midva in zdravniki storili vse, da bi vsi otročki preživeli. In ni jih bilo 20 ampak 5. Saj jih ne »vržemo proč«. Saj jih ne pustimo kar umreti. Saj se borimo za sleherno oplojeno celico. Zakaj vsi tako govorijo, kot da bi delali selekcijo zdravih in popolnih otrok. Mi se borimo za vsakega.

 

3.) Kaj bo rekel otrok ko bo izvedel na kakšen način je bil spočet?
Kako se bo počutil, ker ni sad ljubezensko spolnega odnosa ampak »produkt« medicine. Poznam deklico, ki je rojena po umetni oploditvi in živi blizu nas. Ko se je s starši pogovarjala o tem je dejala: »Zakaj pa ti ne dajo v trebušček še kakšnega dojenčka, da bi imela bratca ali sestrico.« Torej je otrokom vseeno kako so bili spočeti, samo da živijo.

 

4.) Otrok ni pravica ampak dar! Zato ga ne moremo »naročiti« v laboratoriju.
Mislim, da se tega ne zaveda nihče bolj kot neplodni pari. Da je otrok dar! Dar in največja danost ki se je tisti, ki imajo otroke »slučajno«, brez težav niti ne zavedajo. In nihče naj mi ne govori, da so otroci rojeni po naravni poti bolj ljubljeni, zaželeni in sprejeti, kot otroci iz umetnih oploditev. Poznam velike družine, ki so velike zato, ker imata starša željo po veliki družini, ker je to ugleden status (vsaj v cerkvi). Poznam mamice, ki se odločijo za naslednjega otroka, ker so site službe in se je tako rešijo za dve leti. In poznam primer ko je ženska zanosila, zato da se je izognila zaporni kazni. Ali niso ti otroci bolj »po naročilu« in spočeti v bolj sebične namene, a ker jim je dano, po naravni poti? Večina ljudi ima toliko otrok kot si jih zamisli, ne toliko kot jim jih je darovano. In če ima nekdo 2, 5, ali pa 10 otrok zato, ker je takšna njegova želja, ali ravna kaj drugače, kot tisti, ki si želi vsaj kakšnega in poskuša tudi z umetno oploditvijo, ker mu drugače pač ni dano? Ali je njegova ljubezen kaj večja? Ali ne izpolnjujemo vsi svojih sebičnih želja? Morda je še največ ljubezni prisotno tam, kjer otrok ni bil načrtovan in ne zaželen, pa sta ga starša sprejela in rodila. Ljubezen je odpoved in napor, ne izpolnjevanje želja. A »obsojeni« smo le tisti, ki se poslužujemo umetne oploditve, ker naj bi zaradi tega imeli »dojenčke po naročilu«.

 

5.) Narobe je ločiti ljubezensko spolni odnos in nastanek nove človeške osebe. O tem se mi ni sanjalo, kaj želijo s tem povedati in zakaj.

Skratka noben razlog proti umetni oploditvi se mi ni zdel dovolj tehten, da bi me odvrnilo od tega. Tako sva se odločila za postopek umetne oploditve. Vse moje misli so se vrtele le okrog otroka in to je narekovalo ritem mojega bivanja. Petkrat sva bila v postopku umetne oploditve in četrtič mi je uspelo zanositi. Žal se je otročiček poslovil od naju v tretjem mesecu. Svoj grobek ima in ta otrok me je naučil nekaj, kar me ni noben drug. Naučil me je, da ne morem zaščititi svojega otroka, pa če še tako želim. Živeti mora svoje življenje. In ko sedaj svoja dva sinova spuščam v svet in moje materinsko srce trepeta, da se jima ne bi kaj zgodilo in bi ju najraje spremljala, se zavem, da morata delati svoje korake in da ju ne morem zaščititi tudi če stojim zraven njiju.


Ko pa so tudi v tem upanju, da bova postala starša po umetni oploditvi, minila tri leta, sem se naenkrat zelo jasno zavedela, da ne želim preživeti vsega svojega življenja v upanju in bolečini hkrati. Takrat se mi je v srce naselila misel na posvojitev otroka. Ko sva sprejela to misel za najino in sva se odločila dati prošnjo za posvojitev, takrat so padla z mene vsa bremena. Prvikrat sem se lahko začela pogovarjati o najini neplodnosti in bolečina je postala znosna. Celo več! Prvikrat sem se zavedela, da midva lahko živiva srečno življenje kot par, tudi brez otrok! Zgodba se je potem odvila v smeri posvojitve in tako imava sedaj dva posvojena sinova. Včasih se še prikrade misel, kaj pa če bi vseeno poizkusila imeti še kakšnega otroka (vsi v družini bi imele še kakšnega otročka) morda z umetno oploditvijo, a jo takoj zavrnem. Ne zato, ker bi obupala nad to možnostjo, ampak ker imam sedaj drugačno spoznanje.


Če vsi moji argumenti ZA umetno oploditev zdržijo in če se papež res moti, še vedno NI PRAV! Ni prav zato, ker je Jezus rekel Petru: »Ti si Peter SKALA in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih!«


ln če je papež »zavezal« na zemlji in prepovedal umetno oploditev in celo nebesa spoštujejo kar je »zavezal«, kdo sem jaz, človek, da tega ne spoštujem. In če celo sam Bog sprejme papeževe, morda včasih napačne človeške odločitve, zakaj imam jaz pravico da se protivim? Ob tem spoznanju sem se začela zavedati, da nisem ravnala prav. Poslušnost je res težka stvar. In če se včasih jezim na otroka ker mi jezikata, oporekata in ne ubogata, vidim da sem tudi sama še vedno neposlušna in trmasta. In če se včasih vprašam kako, da sem tako nesposobna mama, da me otroka ne ubogata, mi je v tolažbo, da ima Bog iste vzgojne težave z vsemi ljudmi. Težko je ubogati cerkveni nauk. Na božje zapovedi še malce damo, na cerkveni nauk pa ne kaj preveč. In vendar ima Cerkev in papež razlog zakaj učita tako kot učita. Pa ne razumemo!

 

Šele sedaj vem, da smo ljudje ločili spolnost od spočetja – v začetku pa ni bilo tako! Nekateri si želimo spočetja brez spolnosti (umetne oploditve), drugi želijo spolnost brez spočetja (kontracepcija). Bog pa si je zamislil oboje skupaj! To sem spoznala ob branju knjig Teologija telesa, Dobra novica o spolnosti in zakonu, Brez očeta… To spoznanje mi je prinesla razbremenitev bolečine neplodnosti in trenutki tišine z mojim Bogom.


Še danes ne vem, če bi znala koga prepričati, zakaj umetna oploditev ni prava izbira. Še vedno umolknem spričo velike bolečine, ki jo povzroči neplodnost. Vem samo to, da je potrebno moliti, veliko moliti za vse, ki trpijo zaradi te bolečine.


Težko bi rekla, da obžalujem, ker sem takrat ravnala tako kot sem v tistem trenutku zmogla, se pa danes ne bi več mogla odločiti za umetno oploditev, ker mi je življenje prineslo nova spoznanja. In danes vem, da to ni zaradi tega, ker je« nekdo tako rekel« ampak zato, ker je tako prav v božjih očeh!

 
Tadeja

Login Form

Kontakt

 

Naslov: Antonov dom na Viču,

            Tržaška cesta 85, Ljubljana

 

Elektronski naslovi:

 

marija.stritar@gmail.com

joze.stritar@gmail.com

tadej.strehovec@gmail.com

info@neplodnasva.si

Kje smo